Proces zatiranja
slovenskega jezika







Vsebina


Organizacija ZSI


Zgodovina
slovenskega naroda
na Koroškem

Proces zatiranja
slovenskega jezika

Plebiscit

Medvojni čas

Anšlus

Koroški Slovenci pod
kljukastim križem
do leta 1941

Napad na
Jugoslavijo

April 1942 -
mesec masovnega
pregona koroških
Slovencev

Taboriščno življenje

Upor

Vrnitev

Povojni čas

Zapisovanje spominov


Položaj
koroških Slovencev
v današnjem času


Zahvale in
seznam virov


Proces zatiranja slovenskega jezika

Med 15. in 18. stoletju se lahko Koroško razdeli v nemški, slovenski in mešani del- v Kanalski dolini. Delež slovensko govorečega prebivalstva je znašal leta 1846 skoraj 40%. Sicer je slovenski koroški leksikograf Ožbolt Gutsman že leta 1777 opazil, da slovenščina zaradi majhne uporabnosti izgine iz dežele, pač pa se lahko šele z letom 1848, leto meščanske revolucije, govori o začetku protislovenskega gibanja. Tega leta se je namreč vsak narod potegoval za enakopravnost svojega jezika pred uradi in oblastmi, enakopravnost v šolstvu, ter zahteval združitev vseh ljudi enega jezika v lastni državi ali v lastni upravni enoti v okviru mnogonarodne habsburške države. S tem, da so se Slovenci na Koroškem pretežno nahajali v kmečkem sloju, so bile trgovine, obrti, industrija, uprava in tako tudi oblast v nemških rokah. Obstoj samo enega jezika pa bi jim zasigural lahko trgovanje. Tako se je začelo sistematično raznarodovanje, ter ponižanje slovenskega jezika. Prvi ukrepi so bili na šolski ravni. V literaturi so zabeleženi sledeče izjave okrajnega glavarja iz Celovca: "Osebe, ki podprejo slovensko šolo, naj grejo čez Ljubelj", in "osebe, ki podprejo slovensko šolo, ne bi smeli imeti otrok". Kasnejši deželni glavar Arthur Lemisch pa je že leta 1900 govoril o veliki nalogi Nemcev, da ohranijo Vsenemcem pot do morja in do Azije. "Straža na jugu" se jim je zdaj zdela sveto poslanstvo. Nadaljni ukrepi so bili ustrezna razdelitev političnih okrajev, ki je Slovencem onemogočila doseči vpliv v predstavniških telesih. Tudi volilna pravica s cenzusom je posebej prizadela Slovence, saj je privilegirala premožnejše sloje. Obstajala so celo društva, ki so se bavila z načrtnim doseljevanjem Nemcev in tako s spremembo etničnega sestava prebivalstva. Pri tem naj sta omenjeni organizaciji: "Der Deutsche Ostmarken-Verein" - že v 19.stol., pozneje pa "Südmark" in "koroška posredovalnica za zemljiški promet" (Kärntner Bodenvermittlungsstelle), katera naj bi preprečila prehajanje posesti umrlih koroških kmetov v slovenske roke. Ljudsko štetje v teku 40 letih pokaže, da so nemško govoreči opravljali svoje delo zelo skrbno. Leta 1880 jih je bilo 100.000 Slovencev, do prve svetovne vojne pa je to število padalo, predvsem zaradi asimilacije na 81.767 ljudi. Po senžermenski pogodbi pa jih je bilo samo še 66.434, od njih pa 50.837 v coni A.