Taboriščno življenje

Taboriščno življenje

V večernih urah se je odpeljal prvi vlak v smer "starega rajha" in odvedel koroške Slovence v Wassertrüdingen, Hagenbüchach in Markt-Bibart. Naslednjega dne je sledil naslednji transport. Tokrat se je odpeljal v Glasow in Frauenaurach. Ljudje niso vedeli, kam bodo prišli in kaj jih čaka.

>>Izseljene družine<<

V vlaku je bilo tesno, temno in mrzlo. Katja Sturm-Schnabl, ki je bila med osebami drugega transporta, pripoveduje: "Naslednji dan so nas vlekli nekam na vlak na želežniški progi; tam so nas natrpali vse skupaj, družino in še cel kup drugih ljudi v nekak živinski vagon, potem so od zunaj zaprli vrata. Naenkrat je bila tema. In potem je vlak vozil dan in noč, dan in noč, zelo dolgo. Kdaj pa kdaj je koga zgrabila panika. Včasih je kdo posvetil s kakim vžigalnikom. Enkrat je nekdo prižgal svečo in nastal je vrišč, ker so se bali, da bi se kaj vžgalo. Na vsak način so bili to grozni dnevi, pravzaprav ena sama neskončna grozotna noč". V Celovcu so dobili odmerjen kos kruha in šele v Münchnu so jim dali čaj in kekse. Brez improvizacije starejših bi pomrli najmlajši. Nekateri so namreč imeli vžigalnike. Z njimi so poskušali segreti mleko za dojenčke, da bi potešili najhujši glad. Daleč proč od domovine so jih razporedili sprva v posebej pripravljena taborišča Hesselberg, Frauenaurach, Hagenbüchach, Schwarzenberg in Rehnitz, po spoznanju, da je število pregnancev ogromno pa še na druga oddaljena taborišča Eichstätt, Wildsheim, Ettlingen, Rastatt, Weisenburg, Wernfels, Gerlachsheim, Buch, Altenberg-Tenneberg in Mohringen. Omenjena naj bosta še taborišča Rettenbach in Altötting, ki sta imela posebno nalogo prevzeti družine, katere so bile v stiku s partizani. Ko so prispeli v taborišča VOMI (Volksdeutsche Mittelstelle), so jih imeli domačini za "morilce in zločince" oz. za boljševike. Bili pa so "le" Korošci, za katere jezik večine ni bil njihov jezik. Bili so ljudje, ki so hoteli ohraniti materinščino. Za večino je bila prva postaja Wassertrüdingen. Od tam sta se odpeljala dva traktorja proti frankovski gori na Hesselberg. Na vagonih je bilo prosto za najstarejše in izmučene ter matere z majhnimi otroci. Nevedoč kaj jih čaka, so obupani ljudje začeli jokati, ker so mislili, da jih bodo esesovci ustrelili v gozdu. Ko so končno prispeli v barake taborišča, so nacisti spoznali, da jih je bilo veliko preveč. Tako so sklenili gotovo število porazdeliti na druga taborišča. V taborišču so dodelili po 2 do 3 osebe na eno posteljo.

Taborišče Hesselberg (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Težave z nastanitvijo ljudi so imeli tudi v drugih taboriščih. Taborišče Frauenaurach je bilo sestavljeno iz 12 barak, katere so bile razdeljene v enote. Vsaki enoti je bilo dodeljenih 20 ljudi, ki so si delili sobo s komaj 30 m².

Slika Frauenaurach: Taborišče Frauenaurach (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Tako se je začelo taboriščno življenje. Najprej niso smeli zapustiti taborišča. Šele po šestih tednih so prve fante in moške odposlali na prisilno delo v Stuttgart, v tamkajšnje tovarne Posch. Lagerführer taborišča pa je še kar človeško ravnal s Slovenci. Jože Kaiser je pisal: "Lagerführer tudi ni bil neroden, če je nekdo prišel na obisk, se je kar delal, kot da ne vidi". Ljudje so imeli celo možnost ustanoviti pevski zbor.

Slovenski zbor v taborišču Hesselberg (Iz knjige "Narodu in državi sovražni - Volks-und staatsfeindlich", Celovec/Klagenfurt 1992)

Imeli pa so vendarle dovolj dela, tako, da so najprej bili otroci zaposleni sami s seboj. Samo redko so bili zmožni stari ljudje, ki niso bili odposlani na prisilno delo, paziti na najmlajše. Staršem taborišča Hesselberg in Frauenaurach pa je uspelo ustanoviti po lastni inicijativi otroški vrtec. Poleg otroškega vrtca so nekatera taborišča dovoljevala tudi šolo.

Hesselberg: Šolski razred iz leta 1943; Učitelja: Janez Lepuschitz (v sredini levo) in Franc Košutnik (v sredini desno) (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

V taborišču Frauenaurach je nalogo učitelja prevzel Hanzi Dragašnik s Kostanj. Otroci so se tajno učili tudi fiziko, kemijo, slovenščino, verouk in stenografijo. Za Slovence naj bi namreč zadostovalo se naučiti brati, računati, očistiti zobe. Po nekem času uspešnega poučevanja pa so nemci izvedeli za nedovoljene predmete in šole je bilo konec. Hanzija Dragašnika pa so odposlali na fronto. Zelo majhnemu odstotku otrok so tako prišle v korist izkušnje taboriščnega življenja. Po večini so manjkajoča spričevala ter manjkajoči denar za izobrazbo ovirali uspeh na nadaljni življenski poti. Starejši otroci so bili zaposleni s pomožnimi nekvalificiranimi deli v industriji, obrtih, poljedelstvu in gozdarstvu. Ženske, predvsem dekleta so dodelili gospodinjstvu. Deloma so morali ljudje ostati cel teden na delovnih mestih in tako so videli zelo redko svojo družino. Na delovnih mestih ni bilo prave straže, tako so se seveda pojavljale misli o begu. Za vsa taborišča pa je veljalo: kdor hoče zbežati, bo odpeljan v koncentracijsko taborišče. Vsako nedeljo so imeli apel. Odsotnost so hudo kaznovali. Simona Dovjaka so zaradi tega odpeljalali v koncentracijsko taborišče. Od tam se nikoli ni več vrnil.

Skupina pregnancev v taborišču Hesselberg (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Le redko so ostali ljudje vsa tri leta in pol pregnanstva v istem taborišču. Ni bilo redko, da so jih dvakrat ali trikrat preselili, ker so prejšnje taborišče potrebovali za vojaštvo ali za nove pregnance. Za številne je bilo taborišče le začetek križevega pota skozi koncentracijska taborišča in ječe. Tistemu, ki je spodletela "napaka" in se je negativno izrazil proti nemškemu rajhu, je lahko že računal s premestitvijo. Tudi v družini Urank je obstajal takšen slučaj; Jože Urank poroča: "Oče je pisal domov neki sosedi in ji omenil, kako težko nam je v taborišču. Dodal je, da tudi v Nemčiji ni vse tako rožnato, kot pripovedujejo tam spodaj; kot primer je navedel, da naši kmetje doma dosti bolj napredno gospodarijo kot nemški kmetje". To je že zadostovalo in prišli so po njega ter ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Nacisti so uporabljali vsemogoče metode, ki bi učinkovale kot vzreja slovenskemu narodu. Franc Černut poroča o odločnem nastopu lagerführerja taborišča Frauenaurach: "'Velika Nemčija bo zmagala!' In še svareč pristavek: 'Če ne, pa tudi vi ne boste preživeli...' Grožnja je bila nepreslišna; ni bilo treba potrdila, doživljaj iz taboriščnega vsakdana je celo nas otroke pretresel do kosti". Marija Tolmajer ga je doživela tako: "Če le eden česa ni storil čisto prav, je vseh 300 ljudi naenkrat poklical v jedilnico. Takoj, in četudi je bil to otrok. Prijel ga je za vrat in ga pretepal. Tudi naša Marjanca je bila tepena. Trije otroci so bili, tri deklice. Vlekel jih je v sobo za pretepanje. Čisto plave so bile, čisto plave. Naši so že pene šle iz ust. Zakaj? Bilo je majnika. Deklice so nabirale rože za mamice, za materinski dan. Vsaka je odtrgala eno rožico. Najprej jim je vzel rožice, jih zmečkal in deklice z njimi po obrazu pomazal, nato pa jih je vlekel v tisto sobo in jih pretepal. Naša je bila vsa plava, prebita". Nekoč pa se je nekdo pritožil, da ne smejo pretepati otroke. Pretepali so ga ter kmalu kasneje odpeljali. Katja Sturm-Schnabl se je spomnila zastraševalnega kričanja taboriščne vodje Eichstätta: "Vse vas bom poslal v plin! Vi boste prišli v Auschwitz". Poleg lagerführerja so bile za red in stražo odgovorne še bolniške sestre, sadistke, ki so samo revskale in mučile celo štiriletne otroke s prisilnim delom. Temu še ne konec je bil nastavljen še zdravnik, ki se ni skrbel za življenje bolnih majhnih otrok in jih pustil umreti. umreti.

Skupina izseljencev na dvorišču samostana v taborišču Eichstätt (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Gospa Sturm-Schnabl poroča takole: " Potem smo vsi zboleli. Najprej so začeli umirati otroci: umrl je Zvonko, umrla je moja sestra Veronika. Zanjo sem potem zvedela, da je zdravnik še na živi preizkusil injekcijo. Veroniko je mati držala v rokah in on je rekel: 'Pa poskusimo tole'. V tistem trenutku je otroku omahnila glava".
Taborišče Hagenbüchach, katero so tudi imenovali Jakoberhaus je bilo velika hiša s petimi nadstropji.

Jakoberhaus, enoletno bivališče za sto pregnancev (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

V hiši so imeli sicer centralno kurjavo, pač pa so imele okna velike špranje, skozi katere je pihal mrzel veter. Tako je ljudje predvsem pozimi pošteno zeblo. Mrzla ni bila samo hiša, temveč tudi osebnost vodje taborišča. Franc Rehsmann se ga spomni tako: "Vsak dan pred kosilom se je vodja taborišča postavil pred nas in nam namesto molitve prebral 'tedenski izrek', ki smo ga morali stoje poslušati in potem razločno izjaviti: 'Wir danken unserem Führer!' - šele nato smo smeli zajeti skromno kosilo. Kako težko se je bilo tega privaditi. Še sedaj imam pred očmi očeta, kako je prebledel in se trdo oprijel mize, ko je moral prvič izreči te besede".

Družina Rehsmann v taborišču Hagenbüchach (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Živeli so stalno v strahu, da bodo premeščeni v koncentracijsko taborišče ali po drugi poti zapustili družine. Andrej Kokot je pisal o vzdušju taborišča Gerlachsheim: "Tam je bilo še hujše kot v Raststattu. Raststattski komandant je na primer že imel pištolo, v tem taborišču pa so imeli mnogi brzostrelke, tako, da si imel kot otrok dejansko občutek, da si v taborišču, da je nevarno in da te vsak čas lahko kdo ustreli. Dva Jugoslovana so celo ustrelili, ker sta zahtevala več kruha. V tem taborišču so izigravali ljudi. To je bilo za nas hudo, prej tega nismo poznali. Hrane ni bilo, kradli so in se med sabo pretepali. Ni bilo prijetno". Celo ob koncu vojne je bilo sovraštvo proti Slovencem tako veliko, da so jih hoteli usmrtiti s tempirano bombo. K sreči pa je vseh 300 zaprtih zapustilo taborišče brez škode .

Pregnanci v taborišču Rastatt (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Nevarnost pa je tudi obstajala biti umorjen od zavezniških sil. Začeli so se namreč letalski napadi na razna mesta, kjer so bila postavljena tudi taborišča. Nekatera sploh niso imela kleti, tako, da bi umrla pri zadetku cela množica ljudi. Tista, ki so jo imela, so bila sicer bolj ali manj varna pred letalskimi bombami, a ne pred prehladom. Matilda Vidic poroča kako se je njeni družini pri tem godilo: "Zaradi vlage kleti je takrat komaj dobro leto stari sin Hanzej zbolel za plučnico in ni še popolnoma okreval, ko se je bolezen ponovila. Dobila sem dovoljenje, da ga spravim v bolnišnico, kjer pa mi je zdravnik očital, zakaj sem tako dolgo čakala, češ da je otrok že napol mrtev. Prav tedaj je tudi sedemletna hčerka Ani ležala v postelji s 40 stopinjami vročine in to brez prave zdravniške oskrbe. Sestre Rdečega križa v Taborišču namreč niso bile bolničarke, kvečjemu neke stražno osebje. Tudi sin Franci je zaradi pogostega bivanja v vlažni kleti obolel na ušesih in na tem trpel do svoje prerane smrti v cvetu svoje mladosti".

Družina Wieser v taborišču Rehnitz (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Poleg težav z nacisti, z zavezniškimi silami in z boleznijo pa je bila v nekaterih taboriščih glavna skrb glad. Franci Černut opiše svoje trplenje glede hrane v taborišču Frauenaurach tako: "Nekoč smo se otroci podili zunaj in na smetišču je ležal cel hleb kruha. Nekdo od naših je najbrž dobil paket od doma. Bil pa je zelo dolgo na poti, da je kruh splesnel. Mislil sem si, mogoče se pa ga da rešiti. Prerezal sem ga, pa je bil vseskozi zelen. Najhujše sem odstranil, ostalo sem pa jedel. Od tega sem dobil tako grižo, da je bilo groza. Ničesar nisem obdržal v sebi, nazadnje sem bil tako slab, da skoraj nisem mogel hoditi". Kljub temu je bil odposlan na prisilno delo. Čeprav je večina gladovala je zahteval sadistični sistem taborišča Rehnitz, da se ljudje zahvaljujejo za vsako južino.

Pregnanci taborišča Rehnitz blizu Settina (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Težave s slabo hrano in vodo so imeli tudi ljudje iz taborišča Schwarzenberg, katerim so dali za prvo večerjo polgnil krompir in skodelico ostrožničnega čaja. Razpoloženje je bilo porazno. Nadzornice pa so skrbele, da se situacija tako hitro ne bo izboljšala. Milka Kolenik poroča: "Na vse te brezpravne sužnje je pazila zver v človeški podobi, ki so ji pravili Kuni. Nenehno je postopala za prisilnimi delavci, jih priganjala in tepla z bičem po golih hrbtih". Slabe higjenske razmere so bile značilne za taborišče v Weißenburgu. Ljudje se spomnijo na zelo umazano sobo s enim samim kadom, v katerem je moralo prati 70 ljudi svoja oblačila. Oblačilo je dobra iztočnica za naslednjo točko. Ker v taboriščih niso dobili nakaznice za obleko, so jim dali stare ponošene stvari iz skladišča "Volksdeutsche Mittelstelle", kamor so jih dobivali iz koncentracijskih taborišč. Delno so bile obleke z davidovo šesterokrako zvezdo celo okrvavljene. Zaradi tega se je tudi večina branila prevzeti "podarjene" stvari. Posebno se je poslabšala situacija v raznih taboriščih z razdelitvijo družin na oddelke za moške in ženske s otroci. Tako so večkrat izgubili stik do svojih najbližjih, s katerimi bi lahko delili trpljenje.
Bolje se je godilo ljudem, ki so preživeli največ časa na delovnem mestu. Delodajalci so bili namreč razočarani nad nacističnem sistemu in ravnali bolj ali manj človeško s Slovenci.

Izkaznica Stanka Borotschnika, ki je omogočila prevoz med taboriščem in delovnim mestom (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Seveda pa je ostalo dosti primerov, pri katerih nemci niso privoščili sužnjem malo počitka in z njimi ravnali kot z živino. Na primer ljudje iz taborišča Rehnitz so bili od kmetov vpreženi v oralo. Ker niso dobili niti kapljice vode se je ena deklica napila mlake in potem zbolela. Franc Černut se spominja metod svojega delodajalca: "S škornji z lesenimi podplati se je znesel nad mano, kamor je padlo, je pač padlo". Tudi dekleta iz taborišča Hagenbüchach so le težko preživele. Mesečna plača je namreč znašala komaj 20 "Reichsmark".

Hagenbüchach: Fani Rehsmann, Rozi Kofler, Rezka, Mici Rehsmann (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Iz literature pa lahko tudi razberemo, da je, zaradi pomanjkanja vojaških sil bilo 89 moških izgnancev iz leta 1942 odposlanih na fronte. Obljubili so jim svobodo, če bi se uspešno bojevali na frontah. Neverjetno, bili so prisiljeni se boriti za režim, ki jim je vzel domovino, posestvo in tako vso perspektivo na bodočnost.
Zasledujemo grozljivi podatek, da so po končani drugi svetovni vojni pri raziskovanju zločinskega ustroja nacizma odkrili 11.500 najrazličnejših taborišč in njih podružnic, jetnišnic, getov in drugih "krajev groze".

Spominska plošča: Spominska plošča na pokopališču Frauenaurach v spomin vsem v času pregnanstva v taboriščih v Nemčiji umrlim koroškim Slovencem (Slika ZSI)

Za ilustracijo strahotnega nacističnega divjanja naj navedemo samo občino Belo pri Železni Kapli. Bela je imela pred vojno 3.700 prebivalcev, danes jih šteje samo še okoli 1.900. Vojna jih je vzela 1.800.
Po vseh naštetih grozljivih dejanjih Nemcev bi človek sklepal, da so živeli Slovenci v taborišču le še zato, da so s svojo delovno silo vsaj malo odslužili kazen za "storjeno pregreho". Iz tega vidika ni čuda, da sicer oproščajo, nikoli pa ne bodo mogli pozabiti.