Napad na Jugoslavijo

Vsebina

Organizacija ZSI

Zgodovina
slovenskega naroda
na Koroškem

Proces zatiranja
slovenskega jezika

Plebiscit

Medvojni čas

Anšlus

Koroški Slovenci pod
kljukastim križem
do leta 1941

Napad na
Jugoslavijo

April 1942 -
mesec masovnega
pregona koroških
Slovencev

Taboriščno življenje

Upor

Vrnitev

Povojni čas

Zapisovanje spominov

Položaj
koroških Slovencev
v današnjem času

Zahvale in
seznam virov

Napad na Jugoslavijo

Nacionalistična Nemčija je najprej nameravala vključiti Jugoslavijo v svoj zavezniški sistem trojnega pakta z Italijo in Japonsko. A ko je Jugoslavija pokazala zavedno pripadnost h komunizmu, je bilo določeno s strani nemških zaveznikov zavzeti še to državo. Po napadu so si fašistični okupatorji razdelili Slovenijo na tri dele. Nemški del - ozemlje Dravske banovine, razen majhnega dela Prekmurja, ki naj bi ga dobila Madžarska, se je formalnopravno priključil leta 1942 pod vodstvom državnega namestnika Rainerja h Koroški in Štajerski. Medtem ko sta italjanski in madžarski okupator zasedla Slovenijo brez posebnih pogojev, je Adolf Hitler dal šefoma civilne uprave nalogo naj mu naredita te pokrajne zopet nemške. Pri tem sta morala postopati po odredbi firerja za utrditev nemške narodnosti iz leta 1939. V tej odredbi so bili med drugim naznanjene sledeče točke:

1. Pridobitev nemških rajhovcev iz tujih dežel v domovino,
2. uničevanje sovražnega vpliva tujih območij in
3. zamenjava nezaželjenih narodov z nemškimi rajhovci.

Vsi Slovenci na območju nemške civilne uprave so se morali podrediti rasitičnemu in političnemu vrednotenju, ki je odločalo o tem, ali so prebivalci vredni ponemčevanja in nemškega državljanstva, ali pa se jih klasificira kot "Schutzangehörige" in s tem živijo pod stalno diskriminacijo. Ekstremno postopanje z "nevrednimi" je rasistična in nečloveška nacistična politika pokazala že sredi pomladi 1941, ko je odpeljala v nasilno smrt v uničevalno taborišče grad Hartheim pri Linzu 583 duševno bolnih in telesno onemoglih Slovencev iz Spodnje Štajerske. Okupacija Gorenjske in Spodnje Štajerske je pomenil pregon 80.000 ljudi slovenskega prebivalstva na Hrvaško, v Bosno in Srbijo do konca vojne. Prvotno pa so načrtovali izselitev 220.000-260.000 Slovencev, to pa samo v mesecih maja - oktobra leta 1941. Reducirano število pregnanih si lahko razlagamo s postopnim porazom nemške vojske. Tudi v severu v krajih današnje Poljske je imel preobremenjen sistem organizacije Volksdeutsche Mittelstelle težave s preseljevanjem. Uspelo jim je preseliti 462.709 nemških rajhovcev, katerim je grozila asimilacija iz vzhodne Evrope v Poznanj-Powartje in Gdansko - zahodna Prusija. Kljub preganjanju Poljakov prav iz teh krajev pa ni bilo dovolj prostora in 241.814 nemških rajhovcev je moralo ostati v 1.268 taboriščih. Nadaljni načrti o izgonu ljudi so nastali, po katerih bi več miljonov ljudi iz Poljske, Ukrajne, Belorusije pognali v Srbijo in tako ustvarili življenski prostor za Nemce. Povrh so hoteli ponemčiti ostala območja v teku 5 - 10 let. Tako naj bi nastal Hitlerjev svet. V mestih naj bi živelo samo nemško ljudstvo v čudovito lepih poslopjih, okoli mest bi bile lepe vasi z nemškimi kmeti, nato pa "drugi svet", v katerem bi pustil tiste Poljake, Ruse in Ukrajince, ki bi jih potreboval za delovno silo. Na tem primeru je razvidno kako bi slika izgledala tudi na Koroškem, če bi se vojna nadaljevala po letu 1945.
S porazom materne države so odpadle vse ovire, dosti je bilo skrivnosti in Heinrich Himmler je s uredbo št. 46/1 vnaprej usmeril začetek "velike koroške naloge" (Kärntens große Aufgabe). "Končno" se je lahko Koroška znebila svojih slovenskih madežev.

Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo"

Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo"

Slovensko prosvetno zvezo in 43 krajevnih slovenskih prosvetnih društev so razpustili, njihovo premoženje pa zaplenili. Zadružna centrala "Zveza koroških zadrug" in v njo vključene krajevne posojilnice in blagovne zadruge so doživele posebno obravnavo, ker bi imela razpustitev daljnosežne posledice pri zastoju razdeljevanja blaga. Zadruge so sprva postavili pod komisarsko upravo, deloma so jih združili s krajevnimi "nemškimi" zadrugami, vodstvo so prevzeli preskušeni "nemški" strankarski pripadniki. Oviral jih je slovenski tisk, tako so uničili z ognjem ali s papirnim mlinom okoli dva milijona slovenskih knjig. Na ruševinah vsega slovenskega je nemški okupator naglo gradil preudaren sistem ponemčevanja in odposlal nekaj stotin otroških vrtnaric, učiteljev in učiteljic, ki so pozneje večinoma prevzeli vodilne funkcije v nemških nacističnih mladinskih in tudi drugih organizacijah. Razbitje vseh slovenskih organizacij je bil tako le logičen zaključek že tri leta trajajočih šikan in oviranja.
Na višku vsega pa naj bi zdaj sledil masovni pregon Slovenskega prebivalstva na Koroškem. Najprej so bili izdelani načrti o izgonu 20.000 do 50.000 koroških Slovencev. Načrti pa predvsem niso bili uresničljivi, ker so se bali nemci naselitve tujih v te kraje. Tako je bilo sklenjeno pregnati le "najhujši" del koroških Slovencev. Vodja celovškega gestapa Weimann je dobil osnutek za 204 družin ali 1.220 oseb, ki so bili določeni za pregon. "K-akcija" - pregon koroških Slovencev je zahteval skrajno tajnost. Nekateri, ki so bili involvirani v zadevo so lahko tik pred 14. aprilom še uspešno intervenirali za 123 ljudi in jih tako obvarovali pred najbolj krutimi izkušnjami v življenju.