Proces zatiranja
slovenskega jezika
|
Proces zatiranja slovenskega jezika
Med 15. in 18. stoletju se lahko Koroško
razdeli v nemški, slovenski in mešani del- v Kanalski dolini.
Delež slovensko govorečega prebivalstva je znašal
leta 1846 skoraj 40%. Sicer je slovenski
koroški leksikograf Ožbolt Gutsman
že leta 1777 opazil, da
slovenščina zaradi majhne uporabnosti izgine iz dežele,
pač pa se lahko šele z letom 1848,
leto meščanske revolucije, govori o začetku
protislovenskega gibanja. Tega leta se je namreč vsak narod potegoval
za enakopravnost svojega jezika pred uradi in oblastmi, enakopravnost v
šolstvu, ter zahteval združitev vseh ljudi enega jezika v
lastni državi ali v lastni upravni enoti v okviru mnogonarodne
habsburške države. S tem, da so se Slovenci na Koroškem
pretežno nahajali v kmečkem sloju, so bile trgovine, obrti, industrija,
uprava in tako tudi oblast v nemških rokah. Obstoj samo enega
jezika pa bi jim zasigural lahko trgovanje. Tako se je začelo
sistematično raznarodovanje, ter ponižanje slovenskega jezika.
Prvi ukrepi so bili na šolski ravni. V literaturi so
zabeleženi sledeče izjave okrajnega glavarja iz Celovca:
"Osebe, ki podprejo slovensko šolo,
naj grejo čez Ljubelj", in
"osebe, ki podprejo slovensko šolo, ne bi smeli imeti otrok".
Kasnejši deželni glavar Arthur Lemisch
pa je že leta 1900 govoril o veliki nalogi
Nemcev, da ohranijo Vsenemcem pot do morja in do Azije.
"Straža na jugu" se jim je zdaj zdela sveto poslanstvo.
Nadaljni ukrepi so bili ustrezna razdelitev političnih okrajev, ki je
Slovencem onemogočila doseči vpliv v predstavniških
telesih. Tudi volilna pravica s cenzusom je posebej prizadela Slovence, saj
je privilegirala premožnejše sloje. Obstajala so celo
društva, ki so se bavila z načrtnim doseljevanjem Nemcev in
tako s spremembo etničnega sestava prebivalstva. Pri tem naj sta
omenjeni organizaciji: "Der Deutsche Ostmarken-Verein"
- že v 19.stol., pozneje pa
"Südmark" in
"koroška posredovalnica za zemljiški promet"
(Kärntner Bodenvermittlungsstelle),
katera naj bi preprečila prehajanje posesti umrlih koroških
kmetov v slovenske roke. Ljudsko štetje v teku 40 letih pokaže,
da so nemško govoreči opravljali svoje delo zelo skrbno. Leta
1880 jih je bilo 100.000 Slovencev, do prve
svetovne vojne pa je to število padalo, predvsem zaradi asimilacije
na 81.767 ljudi. Po senžermenski pogodbi pa jih je bilo samo še
66.434, od njih pa 50.837 v coni A.
|