April 1942 -
mesec masovnega
pregona koroških
Slovencev
|
April 1942- mesec masovnega pregona koroških Slovencev
Deportacija koroških Slovencev se je začela v zgodnjih jutranih ur
14. in 15. aprila leta 1942. Za izvedbo je bil poverjen
rezervni policijski bataljon 174 iz Lesc pri Bledu. Vojaki so slovenske družine
tako prestrašili, da se je nekaterim kar zmešalo in so s tem bili navezani na
pomoč drugih. Lizika Leben se je spominjala tistega
jutra tako: "Tistega usodnega
14. aprila 1942, ki je mnoge koroške slovenske
družine pahnil v pregnanstvo, so se tudi v naši hiši pojavili
policaji. Dali so nam eno uro časa, da pospravimo svoje stvari. Ker pa se
nobeden ni ganil, so nas začeli priganjati, naj pohitimo, ker sicer ne bo
več možno vzeti kaj s seboj. Na srečo smo imeli nekaj
kovčkov in v le-te smo v naglici stlačili najnujnejše, nekaj
stvari pa smo zamotali kar v pregrinjala".
Star kovček je spremljal družino J. Janežiča v
pregnanstvo (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Vednost, da bi izgubili v teku nekaj minut domovino in posestvo, katero so
mučno vzdrževali celo življenje, je povzročalo
panično dejanje med Slovenci. Nekateri so mislili zasmoditi lastno hišo
drugi pa so prosili za ustrelitev. Franc Rehsmann se je
spomnil teh dogodkov: "Že smo bili skoraj pripravljeni
za odhod, ko babica poklekne na hišni prag in zakliče policajem:
'Ustrelite me, jaz ne grem naprej!' Osuplen sem jo gledal. Stric in oče sta
zahtevala zdravnika, saj babica ni bila sposobna za na pot, posebno še, ko
nihče ni vedel, kam nas bodo odvedli. Ker pa je morala biti hiša prazna,
smo babico končno le mogli spraviti k stricu - mi pa smo se počasi
začeli pomikati proti vasi, obloženi z našim skromnim imetjem."
Iz Salzburga so pripeljali živinske tovornjake, ki so omogočali
prevoz 186 družin v vmesno taborišče Žrelec.
Najstarejši je bil star 88 let, najmlajši pa 17 dni. Mnogi se še
danes spomnijo, čeprav v vojni še v otroških letih, zelo
detajlirano tistih pripetljajev. Spomini prikažejo svet mrzlote, lakote,
preutrujenosti, nebogljenosti in obupa. 500 otrok je bilo tedaj pregnanih. Po vojni
so nekateri od njih zatajevali bolečino trpljenja v molku, drugi pa so
poskusili posredovati mlajšim vtise tistega časa.
Nacisti pa so tudi prizanesli nekaterim občinam s izselitvijo npr.:
Bistrici v Rožu. Iz tega lahko sklepamo da je lahko
župan, vodja krajevne sekcije in krajevni kmečki vodja soodločal
o usodi prebivalstva.
Iz knjige "Narodu in državi sovražni - Volks- und staatsfeindlich", Celovec/Klagenfurt 1992
|
Žrelec
Taborišču so nekaj dni poprej odvzeli 200 postelj in barake napolnili s
slamo, da bi dobili prostor za 1.000 ljudi.
Slovenci v taborišču Žrelec (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Prišleke so registrirali, slikali in jim dali številke, tako imenovane
"Herdnummer" (številke ognjišča). Prejeli so izkaznice in
pločevinaste oznake z vgravirano številko.
Najprej so pregnance registrirali, nato so jim dali izkaznice in jih zaznamovali
s številkami (Iz knjige "Narodu in državi sovražni - Volks-
und staatsfeindlich", Celovec/Klagenfurt 1992)
|
Dodatno je bila na njej obrnjena osmica, kar je pomenilo
"politisch verdächtig"(politično sumljiv). Vsaka družina je bila
dodeljena posebni številki. Poslej jih niso več poklicali po imenu,
temveč po ustrezni številki. Tako so jim vzeli identiteto. Postali so
številke. Elizabeta Morak je pripovedovala:
"Bil je nepozaben pogled na to tiho vdano, nedolžno
množico v spremstvu 'častne straže' z bajoneti na puškah,
na te zgarane žene in matere z otroki v naročju, na stare kmete z
resnimi, vendar ponosnimi obrazi, vmes šolska mladina, iztrgana iz
šolskih klopi". Tudi Francu Rehsmann so
ostali ti vtisi taborišča Žrelca v spominu:
"Vedno, ko pridem tam mimo, se spomnim, kako so nas takrat
raztvorili na peščenem dvorišču med barakami, ograjenimi
z bodečo žico in zastraženi. Pozno popoldne so nam odkazali
barako, kjer v precej velikem prostoru ni bilo nobene opreme, ne mize ne stola, le
za dobro ped visoka pregraja iz surovih desk je nakazovala
ležišče; bilo je nastlano s slamo, vendar brez vsake odeje".
Sodelavci nemškega urada za naselitev DAG so s
posestniki zapisali protokol o prevzemu. Navesti so morali velikost posestva,
število živine, zaloge, opremo ter kmetijsko orodje in stroje. Nato so
morali s svojim podpisom potrditi predajo premoženja predstavnikom
DAG.
Prevzem posestva F. Ressmann (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Prevzem posestva F. Ressmann (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Kmetije so neposredno potem predali v obdelovnje preseljencem iz Kanalske doline.
Za finančno vodenje izseljevenja in preseljevanja je bila dodatno ustanovljena
posebna bančna organizacija,
t.i. Deutsche Umsiedlungs-Treuhand-Gesselschaft. Do
oktobra 1942 je dobila iz sredstev rajhovskega ministrstva
za finance že nad 100 milijonov "Reichsmark" in iz transferja preseljencev samih nad
161 milijonov "Reichsmark"; konec 1943 je bilo tega denarja skupno
že 221 milijonov "Reichsmark" samo iz sektorja preselitev.
Še istega dne je prispelo 224 Kanalčanov v Celovec. V nekaterih primerih
pa so bile kmetije že zasedene, ker so bile dane tudi v prodajo domačim
interesentom in strankarskim tovarišem.
Razburjenje med koroškim ljudstvom
Pregon je dokaz, da so oblastem manjkali konkretni dokazi za
"protidržavno in protinarodno delovanje". Če
bi jih namreč imeli, bi obdolžene osebe brez obotavljanja postavili
pred sodišče. Tako je dejanje zapustilo med prebivalstvom sled
nepojmljivosti. Medtem ko so ravnali v Žrelcu s Slovenci kot z živino,
je krožilo med ljudstvom veliko razburjenje, na eni strani prav zaradi izgube
slovenskega naroda, na drugi strani pa je s tem v povezavi ostalo mnogo hektarjev
orane zemlje neobdelane. Osebe z visoko funkcijo, ki
so pogrešale nekatere sorodnike in prijatelje ali, ki so nasplošno bile
ogorčene o ravnanju s slovenskim ljudstvom, so se močno upirale, ter za
nekatere le še omogočale vrnitev na kmetije.
Pri tem naj bo omenjen inž. Hans Maresch, ki je bil
odgovorna oseba za premestitev 30 družin iz taborišč na svoja
podjetja v Zgornji Avstriji, Nižji Avstriji ter na Dunaju.
V pismu Nemške naselitvene družbe na bančno organizacijo DUT,
je obvestilo o premestitve družine Rehsmann v Marescheve podjetje na
Nižjo Avstrijo in prošnja za izdajo osebnih stvari družine na
organizacijo DAG (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Za družine je bil odpust izpod nadzorstva Nemškega posredovalnega
urada VOMI - Volksdeutsche Mittelstelle pomemben.
Čeprav so morali opravljati njim dodeljena dela, so prijemali plače,
lahko so se svobodno gibali in imeli pravico do živilskih kart in s tem do
oskrbe z živili, ki je pripadla vsakemu svobodnemu nemškemu prebivalcu
rajha. Niso jih več obravnavali kot "narodu in državi sovražne".
Tudi Wehrmacht se ni strinjala z nekaterimi izselitvami. Predvsem se je potegovala za
vrnitev tistih oseb, ki so v preteklosti služili za nemški rajh.
Govorice so pravile, da sta zaradi preseljevanja kmečki vodja
Manner in inž. Maierhofer
celo nameravala odložiti svoja mesta. Kljub vsem trudom, pa je gestapo kot
glavni pristojni za izselitev le redko pustila obveljati vmešavanja. Izdelani
so bili celo že načrti za nadaljne izselitve.
Himmler, ki še vedno ni bil zadovoljen s situacijo
na Koroškem je zahteval izgon 50.000 slovenskih prebivalcev. K sreči pa
je bil kraj na katerem naj bi nastala "nova Koroška" - med
Harkovom in Rostovom - že zaseden od Rdeče Armade.
|