Upor







Vsebina


Organizacija ZSI


Zgodovina
slovenskega naroda
na Koroškem

Proces zatiranja
slovenskega jezika

Plebiscit

Medvojni čas

Anšlus

Koroški Slovenci pod
kljukastim križem
do leta 1941

Napad na
Jugoslavijo

April 1942 -
mesec masovnega
pregona koroških
Slovencev

Taboriščno življenje

Upor

Vrnitev

Povojni čas

Zapisovanje spominov


Položaj
koroških Slovencev
v današnjem času


Zahvale in
seznam virov


Upor

Nacisti so banalno utemeljevali ukrepe proti slovenskim osebam in "tolpam". Anton Polzer je npr. postavil vodstvo Adolfa Hitlerja pod vprašaj; dejal je: "Kaj se bo pa sploh bojeval, saj nima ničesar več, ne bencina in ne hrane". Vincenc Pečnik in njegova sinova Johan in Jožef so bili zaprti zaradi poslušanja tujih radijskih postaj. V primeru Valentina Hartmana je argumentirano tako: "Hartmann je kljub svojemu nemškemu imenu ena od vodilnih osebnosti slovensko usmerjenega prebivalstva v pliberški okolici." Zaradi stalne diskriminacije pa so se nekateri odločili zbežati preko meje v Jugoslavijo. Po napadu na Jugoslavijo, je večina sklenila se vračati v domovino in se pod imenom 'Zeleni Kader' skrivati v gozdu. Pozneje se je ta enota pridružila partizanom. Biti partizan, ali se občevati z njimi pa je spadalo med najhujše zločine. Za nemške vojake so po prvih napadih partizanskih čet bile važne tri točke: obramba železniških prog, obramba industrije in boj proti banditstvu.
Partizani
Po 8. maju 1945: Partizani korakajo proti Zilji, v ozadju Dobrač (Iz knjige: Pregon koroških Slovencev / Die Vertreibung der Kärntner Slowenen, Celovec / Klagenfurt 2002)
Najbolj znani primer sojenja protifašistom je proces proti tako imenovanim "selskim žrtvam". Pri tem se v dnevni publicistiki najpogosteje omenja tistih 13 oseb, ki so bile obsojene na smrt in 29. aprila obglavljene na Dunaju. Preoblečeni v partizane so imeli gestapovci največjo šanso dobiti pregled o številu oboreženih Slovencev in njihovih zaveznikov. Ob takem slučaju so Nacisti zagrešili največji zločin nad Slovenci ter usmrtili 11 nedolžnih oseb Peršmanove družine v Podpeci nad Železno Kaplo.
Peršman
Žrtve pokola pri Peršmanu (Iz knjige: Zgodovina koroških Slovencev od leta 1918 do danes, Celovec / Klagenfurt 1985)
Kljub vsem porazom pa statistika dokazuje razsežnost in pomen koroškega partizanskega boja: Slovenski partizani so na Koroškem vezali nad 10.000 nemških vojakov, pri tem v 600 oboroženih akcijah 3.855 vojakov usmrtili, 3.353 ranili, 1.936 ujeli in uničili številne tovarne, policijske postaje ter železniške proge.

Pregon Slovencev v koncentracijska taborišča

Deportacije koroških Slovencev v koncentracijska taborišča so potekale po letu 1938 v treh valovih, v prvem od anšlusa marca 1938 do napada Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941, v drugem od aprila 1941 do konca 1942, in v tretjem od konca 1942 do zaključka vojne maja 1945. Prvi val je zajel osebe, ki so sestavljale oviro nacizmu že pred 1938 z njihovim prizadevanjem za krepitev narodne zavesti in v obrambi političnih, gospodarskih in kulturnih postojank slovenskega življa; to so bili predvsem izobraženci, ki so pomembneje nastopali v javnosti, med njimi tudi duhovniki. Prvi val deportacij pa je zajel tudi manjše število oseb, ki so bile udeležene ob pripravah atentatov organizacije TIGR (Trst, Istria, Gorica, Rijeka) na želežniške objekte in so.bile nekatere tudi obdolžene vohunstva v korist jugoslovanske države, ter osebe, ki so pripadale odporniškim skupinam v organizacij KPÖ na pozicijah protifašitičnega boja.
V drugem valu so morali v zapore in v koncentracijska taborišča osebe, za katere so oblasti menile, da bi v spremenjenih okoliščinah po zlomu Jugoslavije ob ostrejšem in brezobzirnejšem nastopu napram koroškemu slovenstvu lahko prešle iz obrambnega v aktivni odpor ter bile v oviro dokončni germanizaciji pokrajine. V drugi polovici 1942 so oblasti z vso močjo udarile po prvih organizatorjih in podpornikih narodnoosvobodilnega boja.
V tretjem valu so deportacije v koncentraijska taborišča zavzele tolikšen obseg, da so prekrile celotno ozemlje avstrijske Koroške, naseljeno s Slovenci, prerasle so v genocid nad slovenskim prebivalstvom. Med osebami, ki so morale iz celovških zaporov v tem času na pot v taboršča smrti, je prevladal delež kmečkega življa.
Slovenci iz Avstrije so bili med 1938 in 1945 v naslednjih nemških koncentracijskih taborščih: Auschwitz, Bergen Belsen, Buchenwald, Dachau, Flossenbürg, Groß Rosen, Lublin, Mauthausen, Natzweiler, Neuengamme, Ravensbrück, Sachsenhausen; in v naslednje kaznilnice: Aichach, Bernau, Brandenburg, Karlau, Kolbenmoor, Libenau, Lübeck, Maribor, Spandau, Stein an der Donau, Straubing, Torgau, Waldheim. 917 oseb je bilo odposlano v koncentracijsko taborišče, od tega je bilo tam ubitih ali pogrešanih 199 oseb.