Upor
|
Upor
Nacisti so banalno utemeljevali ukrepe proti slovenskim osebam in "tolpam".
Anton Polzer je npr. postavil vodstvo
Adolfa Hitlerja pod vprašaj; dejal je:
"Kaj se bo pa sploh bojeval, saj nima ničesar
več, ne bencina in ne hrane".
Vincenc Pečnik in njegova sinova
Johan in Jožef so bili
zaprti zaradi poslušanja tujih radijskih postaj. V primeru
Valentina Hartmana je argumentirano tako:
"Hartmann je kljub svojemu nemškemu imenu ena od
vodilnih osebnosti slovensko usmerjenega prebivalstva v pliberški okolici."
Zaradi stalne diskriminacije pa so se nekateri odločili zbežati preko
meje v Jugoslavijo. Po napadu na Jugoslavijo, je večina sklenila se
vračati v domovino in se pod imenom 'Zeleni Kader' skrivati v gozdu. Pozneje se
je ta enota pridružila partizanom. Biti partizan, ali se občevati z
njimi pa je spadalo med najhujše zločine. Za nemške vojake so po prvih
napadih partizanskih čet bile važne tri točke: obramba
železniških prog, obramba industrije in boj proti banditstvu.
Po 8. maju 1945: Partizani korakajo proti Zilji, v ozadju Dobrač (Iz knjige:
Pregon koroških Slovencev / Die Vertreibung der Kärntner Slowenen,
Celovec / Klagenfurt 2002)
|
Najbolj znani primer sojenja protifašistom je proces proti tako imenovanim
"selskim žrtvam". Pri tem se v dnevni publicistiki
najpogosteje omenja tistih 13 oseb, ki so bile obsojene na smrt in
29. aprila obglavljene na Dunaju.
Preoblečeni v partizane so imeli gestapovci največjo šanso
dobiti pregled o številu oboreženih Slovencev in njihovih zaveznikov.
Ob takem slučaju so Nacisti zagrešili največji zločin nad
Slovenci ter usmrtili 11 nedolžnih oseb Peršmanove družine v
Podpeci nad Železno Kaplo.
Žrtve pokola pri Peršmanu (Iz knjige: Zgodovina koroških
Slovencev od leta 1918 do danes, Celovec / Klagenfurt 1985)
|
Kljub vsem porazom pa statistika dokazuje razsežnost in pomen koroškega
partizanskega boja: Slovenski partizani so na Koroškem vezali nad 10.000
nemških vojakov, pri tem v 600 oboroženih akcijah 3.855 vojakov usmrtili,
3.353 ranili, 1.936 ujeli in uničili številne tovarne, policijske postaje
ter železniške proge.
Pregon Slovencev v koncentracijska taborišča
Deportacije koroških Slovencev v koncentracijska taborišča so
potekale po letu 1938 v treh valovih, v prvem od
anšlusa marca 1938 do napada Nemčije na
Jugoslavijo aprila 1941, v drugem od
aprila 1941 do konca 1942, in v
tretjem od konca 1942 do zaključka vojne
maja 1945. Prvi val je zajel osebe, ki so sestavljale oviro
nacizmu že pred 1938 z njihovim prizadevanjem za
krepitev narodne zavesti in v obrambi političnih, gospodarskih in kulturnih
postojank slovenskega življa; to so bili predvsem izobraženci, ki so
pomembneje nastopali v javnosti, med njimi tudi duhovniki. Prvi val deportacij pa je
zajel tudi manjše število oseb, ki so bile udeležene ob pripravah
atentatov organizacije TIGR (Trst, Istria, Gorica, Rijeka)
na želežniške objekte in so.bile nekatere tudi obdolžene
vohunstva v korist jugoslovanske države, ter osebe, ki so pripadale
odporniškim skupinam v organizacij KPÖ na pozicijah
protifašitičnega boja.
V drugem valu so morali v zapore in v koncentracijska taborišča osebe,
za katere so oblasti menile, da bi v spremenjenih okoliščinah po zlomu
Jugoslavije ob ostrejšem in brezobzirnejšem nastopu napram
koroškemu slovenstvu lahko prešle iz obrambnega v aktivni odpor ter
bile v oviro dokončni germanizaciji pokrajine. V drugi polovici
1942 so oblasti z vso močjo udarile po prvih
organizatorjih in podpornikih narodnoosvobodilnega boja.
V tretjem valu so deportacije v koncentraijska taborišča zavzele
tolikšen obseg, da so prekrile celotno ozemlje avstrijske Koroške,
naseljeno s Slovenci, prerasle so v genocid nad slovenskim prebivalstvom. Med osebami,
ki so morale iz celovških zaporov v tem času na pot v
taboršča smrti, je prevladal delež kmečkega življa.
Slovenci iz Avstrije so bili med 1938 in
1945 v naslednjih nemških koncentracijskih
taborščih: Auschwitz, Bergen Belsen, Buchenwald,
Dachau, Flossenbürg, Groß Rosen, Lublin, Mauthausen, Natzweiler, Neuengamme,
Ravensbrück, Sachsenhausen; in v naslednje kaznilnice:
Aichach, Bernau, Brandenburg, Karlau, Kolbenmoor, Libenau, Lübeck,
Maribor, Spandau, Stein an der Donau, Straubing, Torgau, Waldheim. 917 oseb je
bilo odposlano v koncentracijsko taborišče, od tega je bilo tam ubitih
ali pogrešanih 199 oseb.
|