|
Zapisovanje spominov
|
Zapisovanje spominov
|
Zapisovanje spominov
Prve oblike zgodovinske obdelave najdemo že leta 1938,
ko se je spomnila "Koroška slovenska stranka" s
člankom v "Koroškem Slovencu" smrti
Vinka Poljanca. Nadalje je
Vinko Gröblacher v
žrelskem taborišču pozival ljudi naj
naredijo natančne zapiske. Po vojni so bili pristojni predvsem
društvo bivših političnih internirancev in
obsojencev za Slovensko Koroško
- pozneje Zveza slovenskih izgnancev ter
zveza bivših partizanov Slovenske Koroške za obdelavo
vojnih dogodkov. Njihovo delo pa je bilo očitno nekaterim osebam na
Koroškem trn v peti. Tako je prehodna britanska vlada na Koroškem leta
1946 skoraj onemogočila koroškim Slovencem
spominsko proslavo pregona ter hotela istega leta preprečiti izdajo koledarja
SPZ, ki je vseboval med drugim točke pregona in upora.
Celovec: Udeleženci spominske proslave na poti proti mestnem
središču na višini današnjega Hülgerthparka (Iz zbirke
F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")
|
Sledilo pa je vedno več člankov o pregonu. Slovenci so izkoristili
možnosti zapisovanja spominov v sledečih časopisih:
"Slovenski vestnik",
"Naš tednik",
"Nedelja", "Svoboda",
"Družina in dom" oz. "Vera in dom",
"Družina in dom", ter v
"Koroški kroniki", v knjigah
"Tako smo živeli" in
"Naši rajni duhovniki", v zborniku
"Koroška v borbi", v
"Družinskih večernicah", v
koledarju Mohorjeve družbe, v
Koledarju Slovenske Koroške, v
"Koroškem koledarju" in v
številnih farnih kronikah dvojezičnih občin. Nekateri pa so tudi
uspešno spisali knjige o vojnih letih:
Karel Prušnik-Gašper z
"Gamsi na plazu",
Mirko Kumer s
"Po sili vojak",
Franc Rehsmann z
"Rod pod Jepo. Spomini Tratnikovega očeta iz Ledinc",
Helena Kuhar z "Jelka",
Lipej Kolenik z
"Mali ljudje na veliki poti",
Andrej Kokot s "Ko zori spomin",
Tone Jelen s
"Hojo za mavrico".
Spomini iz temnih dni pričakovanja:
Valentin Polanšek s
"Križ s križi" in
"Bratovska jesen",
France Filipič s
"Slovenci v Mauthausnu",
Drago Druškovič in
Miha Rigl z brošuro
"Verbrechen fordern Sühne"
ter nemški prispevki:
Erich Fein z "Die Steine reden"
in Marie-Therese Kerschbaumer z
"Der weibliche Name des Wiederstandes".
Nekdanji izseljenci na tridnevnem obisku krajev trpljenja leta 1995 -
tukaj pred samostanom v Schwarzenbergu, kjer je bilo taborišče
(Slika ZSI)
|
|
|