Vrnitev

Vrnitev

17. julija 1945 zjutraj, več ko dva meseca po koncu vojne, je končno prispel prvi večji transport povratnikov z 273 osebami, med njimi približno 140 otrok, iz Nürnberga v Beljak. Britanske oblasti so bile popolnoma presenečene, saj jih ameriške oblasti o prihodu vlaka niso obvestile. Vojaška vlada je morala improvizirati. Najprej je nameravala vlak vrniti preko mejne cone. Že dan poprej je prispelo 35 oseb iz taborišča Memmingen (Markt Rettenbach) v Beljak; odpeljali so jih na jugoslovnsko mejo. Ker so bili avstrijski državljani, so jih jugoslovanski mejni oficirji poslali nazaj v Beljak, kjer so jih internirali kot Volksdeutscherje.

Presenečljiv sprejem v Beljaku (Iz zbirke F. Rehsmann za knjigo "Rod pod Jepo")

Po treh letih, treh mesecih in treh dneh prisilnega dela v tuji državi naj bi se vračali prav v te kraje? Kljub grožnjam britanskih oblasti so zapustili vagone ter prebili noč na prostem. Dr. Tischler in Karl Mikl sta se odpeljala v Celovec, da bi skupaj z dr. Petkom, dr. Zwittrom in Tomažem Suppanzom prepričala predstavnika vojaške vlade polkovnika Clarka, da je domovina teh pregnancev koroška dežela. Po nekaj ur pogajanj pa so Slovenci res dobili dovoljenje vrnitve v domače kraje. Prej pa so morali v Celovec, da bi jih registrirali. Štiri dni so bili zadržani v jezuitski kasarni, kjer ni bilo postelj in samo dvoje stranišč za 400 oseb. Tudi svidenje z domačo hišo ni zbudilo evforije, saj je bilo vse razbito in vse dragocenosti pokradene. Povrh so v nekaterih primerih tam še vedno bivali Kanalčani. Trpele so predvsem tiste družine - predvsem iz taborišča Frauenaurach, ki so se vrnile na Koroško šele septembra. Te družine niso imele možnosti se pripraviti na zimo in so tako ostale brez vsega. Sprejem ljudstva pa je bil razklan. Na eni strani so najglasnejši trdili, da se je iz pregnanstva vrnilo več Slovencev, kot pa jih je bilo izgnanih. Brez pomoči prijateljev in sorodnikov skoraj ne bi bilo možno preživeti.