Koroški Slovenci pod
kljukastim križem
do leta 1941
|
Koroški Slovenci pod
kljukastim križem
do leta 1941
Pri besedi "druga svetovna vojna" ne mislimo samo na značilnosti
vseh vojn: ubijanje in rušenje, temveč tudi na masovno
preganjanje in iztrebljanje etničnih skupin, ki niso ustrezale
predstavam vodje nemškega rajha Adolfa Hitlerja.
Najbolj zasovražena skupina je bila židovska. Protijudovska
politika nacionalsocialistov je koristila Nemcem v več primerih. V
glavnem je lahko Hitlerjev režim na Judovskem primeru pokazal kakšna
usoda čaka nasprotnika. Poleg tega pa je judovsko premoženje
nudilo dobrodošlo možnost, da se zamašijo občasne
finančne vrzeli nacionalsocialistične države.
Zaupljivo nalogo o utrjevanju nemške narodnosti v rajhu je dobil
šef nemške policije Heinrich Himmler.
Njemu so bile podrejene sledeče skupine:
glavni državni varnostni
urad, urad državnega komisarja za utrjevanje, Volksdeutsche Mittelstelle,
glavni rasni in kolonizacijski urad SS, osrednji vselitveni urad ter dve
delniški družbi, in to
Nemška preselitvena zaupniška
družba in
Nemška naselitvena družba. Zadnji dve omenjeni
družbi sta delovale skupaj s tajno policijo
Gestapo, delno z deželno
vlado, z župani in funkcionarji stranke in s kmečko organizacijo na
deželni, okrajni, občinski in krajevni ravni tudi na Koroškem.
Glavna oseba za "koroško vprašanje", kot vodja
deželnega urada,
urada za narodnost, koroške deželne zveze VDA ter poverjenik
Volksdeutsche Mittelstelle, pa je še vedno bil
Alois Maier-Kaibitsch. Z začetkom druge svetovne
vojne je Kaibitsch prezentiral Berlinu prve osnutke o
izmenjavi koroških Slovencev s Kanalčanami. Ker fašistični
okupator Mussolini ni trpel nemško govorečo ljudstvo v svoji
državi, bi bila ta alternativa še najboljša. S tem bi
preprečili konflikt z zavezniško državo Italijo in
istočasno bi se znebili nezaželjenih Slovencev. Problem je obstal
le v tem, da so se med prebivalci Kanalske doline nahajali tudi
"vindišarji", na katere bi lahko negativno vpivali duhovniki iz slovenskih
občin Koroške. Zaradi tega je zaprosil za deportacijo teh duhovnikov
v notranjost nemškega rajha.
Pregon duhovnikov
Po plebiscitu leta 1920 so nekateri ukrepi
katoliške cerkve na Koroškem močno omajali zaupanje
Slovencev. Predvsem premestitve nemških duhovnikov v dvojezične
kraje in ustavitev tiskanja časopisa "Nedelja",
je pri Slovencih zbujal sum, da cerkev sodeluje s koroškim
Heimatdienstom. Tudi sklep avstrijske škofovske konference iz leta
1933, da morajo duhovniki prenehati se
politično angažirati, je najbolj prizadel slovensko
manjšino. Zadeva pa se je zaostrila, ko se je cerkev spoprijaznila s
"anšlusom" z novim režimom. Knezoškof
dr. Adam Hefter je izrecno izjavil, da na
noben način ne bo podpiral katerega koli duhovnika, proti kateremu
bi oblast uvedla postopek zaradi kaznivega dejanja. Tako je cerkev tudi
molčala, ko so nacisti preganjali 62 duhovnikov iz domačih krajih
v zapore in koncentracijska taborišča. Šest jih svobode
ni več dočakalo. Poleg njih naj bi se še spomnili
štirih bogoslovcev, ki so umrli na fronti. V prazne fare
dvojezičnih krajev so odpeljali nove nemške duhovnike, ki so
skrbeli, da bo jezik javnega bogoslužja nemški. Nemške
naj bi postale pridige, oznanila, verouk, verske ure za otroke, petje in
molitev v cerkvi. Navodilom glede uvedbe nemščine je sledila
še odredba, ki se je nanašala na uporabo na nagrobnikih, na
cerkvenih zastavah itd.
Prve oblike očitnega zapostavljanja "manjvrednega naroda"
Zbirka podatkov o Slovencih se je že začela leta
1938. V teku časa so izvedli vedno več
štetij in povpraševanj o narodni pripadnosti, poklicih ali
družinskem stanju. V upanju, da njihova bodočnost ne bo usodna,
je vedno več Slovencev zašlo v skupino
"vindišarjev". Pri ljudskem štetju
leta 1939 se je vpisalo 7.715 oseb za slovensko narodnost
(in še 106 oseb za narodnost "windisch"), slovenščino kot
materinščino je navedlo 43.107 oseb
(od tega jih je navedlo samo slovenščino 14.088 oseb,
nadaljnjih 7.613 v kombinacij z nemščino; 8.305 oseb je zapisalo
"windisch" kot svojo materinščino, 13.173 ljudi pa je vneslo
"deutsch und windisch"), najmanj še enkrat toliko ljudi pa je prikrilo
svojo slovensko materinščino. Na podlagi takih podatkov so
šteli okoli 246 "nevarnih Slovencev".
Vodja NSDAP za okrožje Beljak, Peter Piron,
zavzema stališče k predaji zemljišča zavednemu
Slovencu (Iz knjige "Narodu in državi sovražni - Volks- und
staatsfeindlich", Celovec/Klagenfurt 1992)
|
Politika nemških nacionalistov je predvidevala pred napadom na Jugoslavijo
leta 1941 sledeče točke: Izrinjenje
slovenskega jezika iz javnega prostora, birokratsko preprečanje
slovenskega kulturnega dela, ekonomska diskriminacija posameznih Slovencev,
zasledovanje tja do prisilne napotitve predvsem vodilnih osebnosti slovenskega
naroda. Tako so v šolskem letu 1938/1939
ukinili utrakvistični pouk in "premestili" sledeče osebe:
predsednika slovenske prosvetne zveze
Joška Tischlerja, tajnika slovenske prosvetne
zveze Rada Wuteja, člana slovenske prosvetne
zveze Vinka Zwittra,
Milko Hartman,
Simona Martinjak in učitelja
Franca Aicholzerja. Grozili so Slovencem s
odtegnitvijo otroške naklade, s odtegnitvijo dovoljenja obrtovanja,
s odtegnitvijo dovoljenja prodaje nekega posestva itd. To pa vse samo, ker so
bili pripadniki nezaželjene manjšine, ker so bili Slovenci.
Kljub temu je slovensko vodstvo skušalo voditi politiko sožitja
z nacističnim režimom, saj bi drugače grozila prepoved
slovenskih organizacij in izgon njihovih predsednikov v koncentracijska
taborišča.
|